Brezplačne informacije 080 34 22

FRANČIŠKANSKI SAMOSTAN KOSTANJEVICA

Škrabčeva ulica 1, 5000 Nova Gorica, Goriška +386(0)5 3307750
Pokaži pot
  • Poslovna oblika:
  • Frančiškanski samostan Kostanjevica
  • Naslov:
  • 1 Škrabčeva ulica, Nova Gorica
  • Davčna št.:
  • 67569307
  • Plačilna platforma:
  • IBAN SI56 2900 0005 1026 610 (UNICREDIT BANKA SLOVENIJA d.d.)
  • Kontaktna oseba:
  • Pater Jernej
  • E-mail:
  • Govorimo:
  • Z vami že:

„Priti v Gorico, pa ne iti na Kostanjevico je ravno tako kakor iti v Rim, pa ne videti papeža!“ (pater Chiaro Vascotti, Storia della Castagnavizza, 1848)

Na Kostanjevici ali na Kapeli, kot tudi pravijo kraju domačini, je staro božjepotno svetišče s samostanom, s pestro zgodovino in bogatimi zakladi preteklosti.

Kostanjevica leži ob južnem robu Nove Gorice, tik ob slovensko-italijanski meji. Na 143 metrov visokem griču je cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji in k njej prizidan frančiškanski samostan.

Za prebivalce z obeh strani meje in druge obiskovalce je ta kraj duhovni biser, oaza miru in zelenja.

 

SAMOSTAN

Na vzhodni strani kapele, ki jo je dal grof Matija Thurn postaviti na svoje stroške leta 1623, je zrastel tudi majhen, prijazen samostan, za stanovanje redovni družini, ki bi skrbela za cerkev in bi bila na razpolago romarjem in obiskovalcem. Bil je ločen od cerkve. Samostan, ki je bil nov in na čudoviti legi nad mestom, so si zaželeli redovniki različnih redov. Grof se je končno odločil in z darilno listino 28. decembra 1649 cerkvico, samostan in manjše posestvo okrog samostana izročil redovnikom karmeličanom.

V času karmeličanov je Kostanjevica doživljala razcvet tako na duhovnem kot na materialnem področju. Najprej so uredili cerkev, samostan pa po letu 1662 povečali, ga povišali za eno nadstropje in ga z današnjo zakristijo in oratorijem nad njo združili s cerkvijo. Morda so samostan pozidali povsem na novo, saj je ohranjeno pismo, datirano 5. maja 1662, v katerem prior samostana vabi patriarha Marca Gradeniga na postavitev temeljnega kamna za samostan. Ta je bil po obsegu takšen, kot je ostal vse do leta 1902, ko so vzhodni del podaljšali za štiri sobe. Med prvo svetovno vojno porušenega srednjega dela niso v celoti rekonstruirali, zato je po dolžini na severni strani zdaj nekaj metrov krajši.

Samostan je bil v preteklosti zelo bogat z umetniškimi deli. V prvi svetovni vojni je bilo mnogo tega uničenega, po njej pa so iz ruševin lahko rešili le manjši del. To so večinoma slike, ki visijo na hodniku v pritličju samostana in v samostanski dvorani.

Trije bogato okrašeni portali, vhodi v prostore, ki so pomembni za vsako redovno skupnost, vodijo v samostanu na oratorij, kjer redovniki molijo, v nekdanjo knjižnico, kjer se izobražujejo, in v nekdanjo obednico (danes večnamensko dvorano), kjer se ob skupni mizi družijo in gojijo bratsko življenje. Nad vhodom v nekdanjo knjižnico je lesen grb karmeličanskega reda, ki je poleg plošče nad grobnico še edina priča njihove 125-letne prisotnosti na Kostanjevici.

Anton Šušmelj je naredil za samostan dve sončni uri. Prva je v atriju (1936) in je bila pred nekaj leti obnovljena. Nosi latinski napis Jezusovih besed, ki se v prevodu glasi: Čuj, ker ne veš ure. Druga je bila na vzhodnem delu samostana in je z ometom odpadla. Latinski napis na njej je opozarjal: Naši dnevi so kot senca.

Kostanjevica, Frančiškanski samostan s knjižnico, grobnica Burbonov in župnijska cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji so bili leta 1985 razglašeni kot umetnostni in arhitekturni spomenik ter območje (Občinski  Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Nova Gorica, Uradno glasilo št. 8/1985).

ŠKRABČEVA KNJIŽNICA

Karmeličani ob svojem odhodu s Kostanjevice leta 1785 niso pustili za seboj nobenega knjižnega gradiva. Ko so jih leta 1811 nasledili frančiškani, so ti prinesli s seboj tudi knjige, ki so jih bili leta 1786 pred tem odnesli s Svete Gore, ki so jo bili prisiljeni zapustiti. Svetogorskih knjig je bilo kakih pet tisoč, vendar so se ob raznih selitvah delno porazgubile in tako je leta 1811 prišlo na Kostanjevico manj kot dva tisoč knjig. Danes rokopisne vpise, da so pripadale samostanu na Sveti Gori, nosi 1860 knjig. 

Knjižnica se je pozneje razširila in obogatila, saj je na Kostanjevici delovala frančiškanska gimnazija. Tako je služila patrom za branje, študij in pripravo na pridige, pa tudi šoli, študiju filozofije in teologije ter s tem večjemu številu študentov in patrov – profesorjev. Zaradi prve svetovne vojne je gimnazija prenehala delovati in je bila leta 1916 prestavljena v Kamnik. Bogato gradivo je pridobila knjižnica v desetletjih, ko je tu znanstveno deloval p. Stanislav Škrabec, najprej zato, ker je on sam s sodelavci veliko gradiva potreboval kot vir za izdajanje frančiškanskega Cvetja z vertov svetega Frančiška, potem pa tudi zato, ker so mu znanstveniki z vsega sveta pošiljali svoja dela v oceno ali v dar.

Hude čase je knjižnica doživela med prvo svetovno vojno, ko je bila najprej spravljena v sodih v samostanski kleti, nato pa so jo Italijani odpeljali v Videm. V obdobju med obema svetovnima vojnama so iz nje pretežno izginili slovenski tiski. Ob koncu druge svetovne vojne pa so italijanski redovniki odnesli v Italijo vse inkunabule in druge dragocene tiske, ki so jih po posredovanju redovnih, cerkvenih in slovenskih državnih oblasti vrnili šele leta 1962.

Razvoj knjižnice delno lahko spremljamo po katalogih, ki so nastali v letih 1788, 1852, 1858 in pred letom 1914; zadnjega (avtorskega in predmetnega) je v letih 1930–1932 sestavil p. Romano Aldegheri.

Leta 1998 je bila knjižnica popolnoma preurejena, prostor pa je bil obnovljen in na novo opremljen. Sobo ob knjižnici so povezali s knjižnico in jo spremenili v pisarno knjižnice, del hodnika ob knjižnici pa je postal razstavni prostor. Danes je urejena v dveh večjih sobah v samostanskem traktu in ima nad 16.500 knjig. Med njimi je za nas najpomembnejša prva slovnica slovenskega jezika Arcticae horulae (Zimske urice, 1584) z lastnoročnim posvetilom avtorja Adama Bohoriča. Zaradi vseh dragocenosti je knjižnica od leta 1952 spomeniško zaščitena.

Leta 2001 sta se začela temeljito urejanje in katalogizacija knjižnega fonda, ki se nadaljuje z digitalizacijo najpomembnejšega in najdragocenejšega knjižnega gradiva.

V knjižnici je največ del s cerkvenega področja (filozofija, teologija, Sveto pismo, življenje svetnikov, pridižna literatura ipd.). Zaradi šole, ki je bila v samostanu, pa najdemo v knjižnici tudi knjige z drugih področij, saj je morala šola izpolnjevati državni učni program. V knjižnici je zastopanih 25 jezikov. Največ knjig je v nemškem jeziku (5186), nekaj manj jih je v latinskem in italijanskem. Slovenskih se je do danes ohranilo dobrih tisoč, saj naj bi jih precej izginilo v času bivanja italijanskih frančiškanov na Kostanjevici.

Med najdragocenejše bisere knjižnice sodijo tudi inkunabule ali prvotiski, knjige, ki so bile natisnjene pred letom 1500. Knjižnica jih danes hrani 30; najstarejša med njimi, ki je hkrati tudi najstarejša knjiga v naši knjižnici, je iz leta 1476.

Samostanska knjižnica se imenuje po p. Stanislavu Škrabcu (1844–1918), največjem slovenskem jezikoslovcu slovenistu 19. stoletja, ki je na Kostanjevici živel več kot štirideset let in je bil tu gotovo najbolj povezan s slovensko pisano besedo.

Knjižnico je več kot pol stoletja strokovno spremljal in zanjo skrbel Marijan Brecelj.

 

GROBNICA BURBONOV

Grobnica na Kostanjevici hrani posmrtne ostanke zadnjih članov francoske kraljeve rodbine Burbonov. Karel X., ki je zasedel prestol kot tretji izmed bratov leta 1824 (po smrti Ludvika XVIII.), je s svojim načinom vladanja, zaradi česar je prihajal v čedalje večja nasprotja s parlamentom, leta 1830 sprožil tako imenovano julijsko revolucijo. Kralj je moral zapustiti prestol in skupaj z družino tudi Francijo. Najprej so odšli na Škotsko, v Edinburg, potem v Prago, leta 1836 pa so prišli v Gorico kot gostje grofov Coroninijev. Razlog, da so izbrali Gorico, je bil verjetno milo goriško podnebje, pa tudi strah Karla X., da bi zbolel za kolero, ki je takrat razsajala po Evropi, v Gorici pa je ni bilo.

Sedemnajst dni po prihodu v Gorico pa je devetinsedemdesetletni Karel X. umrl prav za kolero, kot edina žrtev epidemije tistega časa v Gorici. Ko je bolan ležal in umiral, je skozi okno svoje sobe gledal na Kostanjevico. Izrazil je željo, da bi ga pokopali v tej samostanski cerkvici. Tako je Kostanjevica postala »Mali St. Denis«, saj vsi francoski kralji, razen treh, počivajo v baziliki St. Denis severno od Pariza. Karel X. je torej edini francoski kralj, ki je pokopan zunaj Francije, in edini kralj, ki je pokopan v Sloveniji. 

Ob zadnjem kralju Francije, simbolu slave in moči te kraljevske dinastije, so želeli biti pokopani tudi drugi člani te družine. Tako so v kripti na Kostanjevici pokopani zadnji potomci francoske veje Burbonov.

V isto grobnico kot Karla X. so po smrti leta 1844 položili njegovega najstarejšega sina, ki bi vladal kot Ludvik XIX., vojvoda Angulêmski. Po večletnem bolehanju je umrl v Gorici v palači grofov Strassoldo. 

Marija Terezija Šarlota, vojvodinja Angulêmska (1778–1851), žena in sestrična Ludvika XIX., je umrla sedem let za svojim možem na gradu Frohsdorf južno od Dunaja. Bila je hči Ludvika XVI. in Marije Antoinette, hčere avstrijske cesarice Marije Terezije.

Njun nečak, sin Karla Ferdinanda in vnuk Karla X., zadnji član družine Burbonov, ki bi zasedal francoski kraljevski prestol, bi vladal kot Henrik V., grof Chambordski. V pregnanstvu je živel skupaj s kraljevo družino, pozneje pa se je za stalno naselil v Frohsdorfu (kjer je leta 1883 tudi umrl), od koder je le čez zimo hodil v Benetke in v Gorico. Pokopali so ga na Kostanjevici. 

Tudi njegova žena Marija Terezija Beatrika Kajetana, nadvojvodinja Avstrijsko-Estenska, ki je umrla leta 1886 v palači Lantieri v Gorici, je našla svoje zadnje počivališče tukaj. Po moževem naročilu je pod prezbiterijem uredila kripto, kot je urejena še danes.

Na Kostanjevico pa so iz Benetk, kjer je umrla, pripeljali tudi sestro Henrika V., Luizo Marijo Terezijo, vojvodinjo Parmsko, ki je po smrti svojega moža Karla III., vojvode Parmskega, vladala kot regentinja namesto mladoletnega sina. Umrla je leta 1864 in je želela počivati skupaj s člani svoje družine. 

V niši pred grobnico Burbonov je pokopan Pierre Louis Jean Casimir (1771–1839), vojvoda Blakaški, markiz Aulpski. Bil je dvorni minister Karla X. in mu je sledil v pregnanstvo. Na smrtni postelji je svoji ženi in sinovom zaupal željo, da bi bil rad pokopan blizu svojega kralja, kateremu je bil zvesto vdan. V znamenje hvaležnosti za njegovo služenje so ga po smrti na Dunaju pokopali na Kostanjevici. 

 

ŽUPNIJA

Poslanstvo župnije Nova Gorica – Kapela je služiti ljudem, ki živijo na ozemlju župnije, in vsem, ki prihajajo na Kostanjevico kot romarsko božjo pot ali kot v prvo župnijo mesta Nova Gorica. Frančiškani želijo služiti tudi pri župnijskem delu v duhu sv. Frančiška, v preprostosti in iskrenosti, in se pri vsem svojem delu zavedati, da je »človek pot Cerkve«.

Pisanje zgodovine župnije Nova Gorica – Kapela se zagotovo ni začelo 16. septembra 1947, ko je takratni apostolski administrator za del goriške škofije, ki je bil z državno mejo med Italijo in takratno Jugoslavijo odrezan od svojega škofijskega središča, z dekretom ustanovil začasni neodvisni vikariat.

Vir: http://www.samostan-kostanjevica.si/sl/predstavitev-0

Ključne besede:

MNENJA

Oddaj mnenje

Trenutno je podjetje brez mnenj. Bodite prvi!

© 2006 - 2018 Vse pravice pridržane, zasebno lastništvo www.info-slovenija.si